Fotografija, ki je nikoli ne objavim

Zakaj najbolj dragoceni trenutki pogosto ostanejo skriti pred svetom

Pred časom sem po fotografiranju sedel za računalnik in pregledoval nastale fotografije.

Kot vedno sem izbiral tiste, ki jih bom predal naročniku. Med njimi je bila tudi ena fotografija, ki sem jo skoraj takoj označil kot posebno.

Ni bila popolna.

Nihče ni gledal v objektiv.

Svetloba ni bila idealna.

Otrok na fotografiji je imel zaprte oči.

Oče je bil ravno sredi stavka.

Mama se je smejala nečemu, česar se danes verjetno niti ne spomni več.

Po vseh fotografskih pravilih to ni bila fotografija, ki bi jo objavil na spletni strani ali družbenih omrežjih.

Pa vendar je bila moja najljubša.

Fotografi pogosto objavljamo svoje najboljše fotografije.

Vsaj tiste, za katere mislimo, da so najboljše.

Fotografije s popolno svetlobo.

Popolnimi izrazi.

Lepimi lokacijami.

Skrbno izbranimi kadri.

In v tem ni nič narobe.

Portfolio mora pokazati kakovost dela.

Ampak resnica je, da portfolio nikoli ne pokaže celotne zgodbe.

Za vsako fotografijo, ki jo objavim, obstaja še deset drugih, ki jih ne vidi nihče.

Prav med njimi pa se pogosto skrivajo trenutki, ki pomenijo največ.

Na družinskih fotografiranjih se to zgodi skoraj vsakič.

Starši želijo fotografijo, kjer vsi gledajo v objektiv.

Otroci imajo običajno drugačne načrte.

Nekdo steče stran.

Nekdo začne nabirati kamenčke.

Nekdo se začne smejati brez razloga.

In ravno takrat nastanejo fotografije, ki jih ne moreš načrtovati.

Fotografije, ki niso popolne.

So pa resnične.

Z leti sem ugotovil nekaj zanimivega.

Ljudje si redko zapomnijo tehnično popolnost fotografije.

Ne spomnijo se, kakšna je bila zaslonka.

Ne zanima jih, ali je bil kader popolnoma poravnan.

Ne razmišljajo o tem, kako zahtevna je bila osvetlitev.

Spomnijo se občutka.

Spomnijo se trenutka.

Spomnijo se človeka.

Ko čez deset ali dvajset let odpreš družinski album, te ne zanima več, ali je bila fotografija popolna.

Zanima te nekaj povsem drugega.

Kdo je bil tam.

Kako ste se smejali.

Kako majhni so bili otroci.

Kako je nekdo gledal nekoga drugega.

In kako hitro je minil čas.

Prav zato obstajajo fotografije, ki jih nikoli ne objavim.

Ne zato, ker ne bi bile dovolj dobre.

Ampak zato, ker pripadajo ljudem na njih.

Nekateri trenutki niso ustvarjeni za všečke.

Niso ustvarjeni za portfolio.

Niso ustvarjeni za algoritme.

Ustvarjeni so za družinske albume.

Za okvir na steni.

Za spomin.

Morda najboljša fotografija ni tista, ki jo vidi največ ljudi.

Morda je najboljša tista, ki največ pomeni tistim, ki so na njej.

Misel skozi objektiv

Najdragocenejše fotografije pogosto niso tiste, ki jih objavimo svetu.

So tiste, ki jih nekdo čez leta odpre in za trenutek znova podoživi del svojega življenja.